ZVENENJE INSTRUMENTA
Violina (viola, čelo, kontrabas, viola da gamba) ima levi in desni del. Ta dva dela imata vsak svojo sestavo: leva stran ima znotraj skrito nalepljeno rebro, desna stran ima neprilepljeno dušo. Obe strani dobrega instrumenta zvenita (se treseta) skoraj enako, slab pa se trese različno. Rečemo, da instrument je ali ni uglašen. Z dušo lahko malo popravimo razglašeno godalo.
Povezava teh dveh strani sta nogi kobilice, ki ne stojita na šivu instrumenta, ampak sta odmaknjeni od šiva (od pokončne sredine). Nogi kobilice sta torej zvočna zveza leve in desne strani instrumenta.
Struna je motor za pogon kobilice in preko nog kobilice trese celo telo instrumenta. Vendar mora biti struna močno napeta, da lahko nanjo igramo z lokom ali brenkamo s prsti.
Napeta struna ima svojo uglasitev (svojo intonacijo) in zveni hkrati v več tonih: te posamezne tone lahko opazimo če zaigramo flažolete (na polovici strune je prvi višji ton, na tretjini je drugi, na četrtini je tretji …). Ko igramo ton na struni, vedno zveni več višjih tonov obenem z osnovnim.
Tudi vsaka stran telesa ima svoj sestav višjih tonov, ima svojo intonacijo. Ta sestav določa barvo zvenenja instrumenta.
Skoraj nikoli pa nima struna iste intonacije kot oba dela telesa. Celo ne moremo prisiliti telesa instrumenta v enako tresenje kot struna. Telo vzame od strune tiste tresljaje, ki so mu všeč, za katere je telo narejeno (tiste tresljaje, ki jih je naredil izdelovalec instrumenta). Za boljše usklajanje strun in telesa instrumenta služijo načini igranja na raznih vrstah strun (instrumentalist) in urejanje kobilice in duše (goslar).
Instrumentalist nikoli ne sliši tona tako kot poslušalec in tudi ne ve kaj od izvedenega tona pride do oddaljenega posušalca. (Zato ima izvajalec težave pri preskušanju tona ob nakupu instrumenta). Izdelovalec instrumenta ima pa še težje pogoje: instrument je tehnična stvar, oddaja pa umetniške vtise in težava zanj je najti te zveze.
LOKOVANJE
Žima. Dlake iz konjskega repa imajo površino, podobno kot riba, polno zelo drobnih luskic. Te luskice so obrnjene v obe smeri (in ne tako kot pri ribi – “aerodinamično” oziroma “vodnodinamično”); tako ne mažemo žime s kolofonjo samo v eno stran. Med mazanjem se te drobne luskice postavijo pokonci in s tem tvorijo nekakšno mini krtačo, ki igra z zelo gostim “pizzikatom” po strunah, kar slišimo kot rahel šum in ki se ga med igro ne da izogniti. Ta šum je celo dober za ugotovitev, če žimo res mažemo – med mazanjem naj lok rahlo šumi in kolofonja naj ima površino nesvetlečo, matirano.
Šum žime med igro sliši samo izvajalec. Poslušalec že na nekaj metrih oddaljenosti tega šuma ne more slišati.
Čisto nekaj drugega je šum, ki se ga sliši tudi od daleč. To je način igranja, ki je danes precej razširjen. S tem načinom poskuša izvajalec povečati ton in prodornost tona, pokvari pa lepoto igre in tona. Če natanko prisluhnemo temu načinu, je to rahlo škripanje ali hreščanje strune. In ta način ni prijeten za poslušalca, je kar odbijajoč. Ta način tvorimo tako, da uporabimo med igro tako imenovano “težo roke” in togo držo prstov na loku.
Ta način hreščanja odpravimo tako, da držo prstov zmehčamo in pritisk z loka na struno ustvarimo s finim vrtenjem roke v zapestju. V praksi pa tak nelep način zvenenja strune in instrumenta odpravimo z zahtevo, ki daje isti čisti ton pri poslušanju izzvenevanja pizzkata kot potem pri potezah. Skratka: zaigraj pizz z desno in zaigraj enako zvenenje z lokom. Začetek tona seveda ne šteje.
LOK PRAVOKOTNO NA STRUNE. Menim, da je boljša ideja strune (instrument) pravokotno na lok. Lok postavimo kot običajno, na špico (konico) in sedaj postavljamo instrument. Violino ali violo lahko premikamo pri vratu ali z levico levo-desno, čelo in kontrabas imata način z dolžino ali premikom noge levo-desno.
Ugotavljam, da je igranje sede na stolu dober način postavitve violine ali viole. Težko se slabo držimo pri igri sede, zato sedemo in igramo z lokom, igranje nenadoma ustavimo in z obdržano držo vstanemo: nadaljevanje igre stoje je dobro postavljena individualna drža instrumenta.
DRŽA VIOLINE ALI VIOLE. Imamo dve obvezni in eno neobvezno točko:
1. naslon na ključnico,
2. prijem z brado in
3. neobvezna podpora z mostičkom.
Brez naslona na ključnico je drža instrumenta zelo nezanesljiva in zato tudi igranje. Verjetno zato nekateri predlagajo igro brez mostička (da se naslonu na ključnico ne more izogniti). Nevarno pri tem je dviganje in napetosti leve rame in posledično tudi (simetrično) napetosti in dviganje desne rame.
Je pa pri igri z mostičkom poleg nenaslanjanja na ključnico še nekaj pasti. Pri igri brez mostička običajno podbradnik ne moti, z mostičkom pa nehote spremenimo nagib violine ali viole in nas podbradnik tišči: kriv je nenastavljen mostiček z višino kljukic na rami in na prsih. Torej, če podbradnik “ni dober”, najprej odstranimo mostiček in igramo “brez”, nato pa uredimo mostiček tako, da ne bo razlike med igro “brez” ali “z”.
